DSC_0053
Jerneja Trofenik Dimnik

Jerneja Trofenik Dimnik

Šola je tu, Juhu!… Not!

Najbolj aktualna tema v zadnjem času je definitivno peticija za spremembo šolskega sistema.  Sprva nisem mislila ničesar dodat k tej temi, ker menim da sem že dovolj povedala ampak vseeno ne morem biti tiho, glede na vse prebrano in še danes ne morem verjet da imajo takšni ljudje sploh lahko otroke. Tukaj se bom v prvi vrsti osredotočala na vas starše. Otroci so postali le še orodje za tekmovanje med starši;»Moj pa v prvem razredu zna poštevanko.«»Moji so pred šolo znali abecedo v slovenščini in nemščini.«»Moj pri 4ih že cajtinge bere.«»Moja pa je shodila pri 10 mescih.«»Moj je mel pri porodu 6 kil.«»Moja si je pri porodu sama popkovino prerezala.«

Džizs ej…. A se je enim staršem čisto odpeljalo?

O šolah in učiteljih je bilo povedano že ogromno in  veliko težkih zgodb in situacij lahko zasledite na povezavi, ki jo prilagam na koncu.Kot starš, kot predstavnica v svetu staršev, kot podpredsednica sveta staršev, kot mama, ki aktivno sodeluje s šolo in dnevno pride v stik z ostalimi starši, menim da imam pravico povedat kar si mislim, sploh pa po tem kar berem zadnje čase po socialnih omrežjih v raznih skupinah.Naj najprej povem, da popolnoma podpiram peticijo in  sem jo podpisala ena izmed prvih. Res, da se ne strinjam z vsemi točkami, ampak temu je namenjena anketa na koncu, kjer lahko podaste svoje strinjanje/nestrinjanje. Spremembe v šolstvu so nujne, kar se mi pa zdi še boj pomembo pa je to da so spremembe nujne tudi pri starših.Tukaj se na prvem mestu sprašujem, kdo hodi pri vas v šolo? Vi ali vaši otroci? Prva stvar, ki bi se morala ukiniti in to NUJNO, je E-asistent. Ta je popolnoma zgrešil svoj namen. Namesto obveščanja staršev, poenostavljene komunikacije s šolo, je postal orodje za potuho otrokom, orodje za pritoževanje nad šolo, orodje za odvzemanje otrokove odgovornosti. Kaj je sploh še smisel e-asistenta? Starši vedo kaj je za nalogo, še predno je otrok prišel iz šole. Še preden otrok pride iz šole in uspe povedat da je dobil štirico, je obsesivna mamica že poslala pritožbo na oceno razredničarki. Danes, je sramotno imeti oceno 4 ali 3, bog ne daj da je kaka 2 ali celo 1. Vse kar je manj od 5 ni družbeno sprejemljivo. Ocene že dolgo niso več merilo znanja, ampak statusni simbol. Kako se bo mamica lahko pohvalila prijateljicam ob jutranji kavi če bo njen otrok imel 4? Ne bo mogla vihat nosu nad ostalimi, ki so še slabši, oče ne bo mogel sodelavcem razlagat, kako bo njegov tretješolec nekoč slavni kirurg… Tukaj, se vprašam kako si sploh dovolite določat usodo vaših otrok. Ali boste ob neuspehu, če  mu bo spodletelo biti srčni kirurg , tudi sprejeli odgovornost za njegov neuspeh. Danes bi moral otrok že v vrtcu znati vsaj 2 tuja jezika, biti na najmanj 10 interesnih dejavnostih, v prvem razredu obvezno obvladat telefon, tablico, računalnik. O branju in pisanju sploh ne bom zgubljala besed, ker sploh več ni sprejemljivo, če otrok ob vstopu v šolo ne pozna vseh črk, sprejemljivo je to da jih zna  vsaj v 3 jezikih, pa še kakšno kitajsko zraven. Ko v osmem razredu reče, da bo kuhar se vam pa zruši svet, saj v poštev pride samo vpis na najelitnejšo gimnazijo v državi, ker VI želite , da postane srčni kirurg. Kako si dovolite rušit otrokove sanje?  Ali vam ni jasno, da bo uspel samo ob vaši podpori, ob tem, ko bo delal kar si on želi in zna in ima tudi talent? Če, vam ni uspelo v življenju, ne izživljajte svojega neuspeha nad otrokom.Ja, se strinjam, šola je naporna, učenja je ogromno, snovi preveč, učbenikov toliko da komaj naložiš v torbo, potem je tukaj še domače branje, bralna značka. Seveda je potrebno vse opravit in da bo to opravljeno top, mamice rišejo po zvezkih za bralno značko, pišejo obnove domačega branja samo da bo ocena 5. Potrebno je izdelat še kak projekt, tukaj očki delajo predstavitve v powerpointu, mamice lepijo slike po plakatih, vse da bo ocena 5, ker 4 ni sprejemljivo in ne more sosedova Francka dobit 5 vaš pa ne. In, če že pade 4, se je potrebno hitro pritožit na oceno in divjat z pol Čeferinove pisarne v šolo, ker izdelek pa je ja bil za 5 saj ste ga vi delali. In ob vsem tem ste toliko slepi, da ne vidite da s tem delate škodo otroku. Otrok ni opravil naloge, ni pridobil znanja, ki je zahtevano in kako bo brez tega tisti slavni srčni kirurg o katerem ste vedno sanjali?Potem so tukaj še otroci s posebnimi potrebami, tisti z odločbami. Sej sploh ne morem verjet kaj tukaj eni ne govorijo in ko še v bližnji okolici slišiš da je to sramotno če imaš disleksijo in ti nekdo reče, da o tem bodi tiho. KAAAAJJJJJ???!! Tukaj pa se mi prižge rdeč alarm. In še bolj bom na glas govorila o tem. Ja, moj otrok ima disleksijo, ima disgrafijo. In ne, tega si nisem jaz izmislila kot sem nedavno slišala. Za to so potrebene določene preiskave, pregledi, testiranja pri psihologih, pedopsihiatrih in postopek je dolgotrajen in ker imamo sistem, da če hočemo da ima otrok pomoč v šoli za svoje težave, je potrebno pridobit odločbo. In moj otrok ima odločbo, ki pa ne pomeni, da šola dela namesto njega, da ima šenkane ocene in ne vem kaj še vse. Tak otrok v svoje učenje in delo vloži mnogo več časa in truda kot nekdo ki teh težav in motenj nima. Tukaj v učnem procesu sodeluje celotna družina in tesno sodeluje s šolo če želimo, da so na koncu rezultati dobri. Zakaj bi se morali tega sramovati? Tistim, ki vam ni jasno kaj disleksija in disgrafija pomeni, prilagam na koncu še povezavo do razlage. Tokrat osebne izkušnje glede tega ne bom opisovala ker se bom v tem primeru oddaljila od teme ampak kar želim povedat je, da ja mnogi starši zadevo izkoriščajo, sploh pri vpisu na srednje šole. Tukaj bi želela, da se vseeno vzpostavijo omejitve na srednje šole pri vpisu, seveda so le te naj prilagojene otrokom z odločbami. Tako, ne more priti do izkoriščanja sistema vpisa in s tem odločb. Starši pa si ne jemljite odločb v potuho, češ saj bo sprejet kamorkoli saj ima odločbo. Kam to vodi?Starši, tukaj ste vi na vrsti, da se vprašate zakaj ste si sploh želeli otroka, družine? S tem ko ste dobili otroka, je na vas padla odgovornost da ga vzgojite v odgovornega odraslega. Ampak kako boste to storili, ko pa mu je že prva popotnica v odraslost odvzemanje odgovornosti. Nehajte misliti namesto njih, tako kot vi hodite v službo in imate svoje odgovornosti, tako je otrokova odgovornost da ve kaj ima za domačo nalogo, da jo naredi sam in če je ne bo naredil se bo moral soočiti s posledicami. Nehajte biti naj naj naj. Naj bo otrok OTROK! Potrebuje svobodo, potrebuje odgovornost. Omogočite mu jo! Naj skače po lužah, naj se valja po blatu, naj uniči tiste najkice, če pa vam jih je škoda, pa mu kupite teniske iz Hoferja. Otroku je vseeno ali ima Armani hlače ali navadno trenerko iz Kika. Njemu je vseeno ali ima Iphone ali Oukitel iz Kitajske. Ampak če boste vzgajali otroka v tem duhu, da samo 5ke štejejo, da samo »znamke« štejejo, če se boste tako obnašali, potem ne pričakujte uspeha, razen tistega »podkupljenega«. Ocene, znamke in vaš najnovejši avto za 50.000€ vam ne bo nič pomagal, če imate doma nesrečnega otroka in ste vi zafrustrirani.Vzamite si čas za igro z otrokom, pojdite z njim ven, preživite dan s svojo starejšo hčerko/sinom, pogovarjajte se in spoznajte svojega otroka. Prisluhnite njihovim željam, skupaj sprejemajte pomembne odločitve in ne razmišljajte namesto njih. In pustite jim, da oni hodijo v šolo ter prevzemajo odgovornost za svoje delo, napake, petke, trojke in tudi »cveke«!
DISLEKSIJA in DISGRAFIJADRUŠTVO SVET STARŠEVPETICIJA

DELI TO OBJAVO

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on email