Končnoooo, konec obljub in evo mojo štorijo. Tolko vprašanj na katere vam ne utegnem odgovarjat, da mi je že vse nerodno in evo, sem si vzela čas, pa bom poskušala zajet vse odgovore v tej ”štoriji”
Vse skup, se je začelo pred leti (tam ene 20 let nazaj), ko sem se pač odločla spečt torto. Bla je polomija, ker je vse teklo. Ampak smo jo pojedli. Trma kaka sem, nisem obupala in sem spekla še drugo in še tretjo in še četrto, tako ugotovila kje delam napake in se tako začela izboljševat. Potem je prišla prva resna ljubezen, in sem prišla k hiši, kjer je bila tašča strastna pekarca. Res ni pekla tort, tam so se vedno pekla razna peciva za ktere do takrat še slišala nisem. Od nje sem se ogromno naučila o peki peciv in piškotov, peka mi je prirasla k srcu. Potem sem spekla svojo prvo resno trto. Bila je kao dvonadstropna in zamislila sem si na vrh grozdje, saj je bila za vinogradnika. Joooj, takrat še ni bilo nobenih pripomočkov, barv, fondant KAJ? Še marcipan, če si dobil si bil vesel ko radio. Ampak evo, nekak je ratala in celo stala skup brez podpore in podstavkov.
Pa se so v tistih časih pojavila socialna omrežja. Vse tiste slike tort, bele, ravne, lepo obmazane, rožice, figurice,… ni da ni. Zasvojilo me je. Seveda sem hotela vse to vedet ampak največja težava je bila ,ko se v Sloveniji ni dobilo nobenega pripomočka, o fondantu smo samo sanjali. Spomnim se kako smo topili murshmallow penice in gnetli s tonami cukra v prahu da smo dobili fondantu podobno maso s ktero smo nato oblačli torte. Ne me vprašat kakšna je zgledala kuhna po tem procesu… še en teden smo se vsi popali po tleh pa si cuker malo da ne iz riti pobirali. Vsa srečna sem bila, ko se je pojavil aliexpres in sem dobila svoj prvi paket pripomočkov, izsekovalcev, čopičev in pekačev. Božiček sred leta. In še bolj vesele smo bile vse pekarce, ko se je pojavila Ticino masa. Ja, to je znamka izdelka, ki se mu reče fondant, ampak kot eni prvih fondantov oz. sladkornih mas se je prijelo ime ticino in tako je bil vsak fondant ticino. No, jaz še danes dobim ošpice ko nekdo poimenuje fondant z imenom ticino.
V glavnem, začeli so se pojavljat prvi izdelki za slaščičarsto, dostopni tudi za male uporabnike in ne le profesionalce in tako se je moja pot v slaščičarstvu začela. Kot so začeli bendi v domačih garažah, sem jaz začela v mamini kuhinji polek službe. Dobra beseda je šla od ust do ust in jaz sem imela iz dneva v dan več dela. Največji učitelj pa youtube in ključna iskalna kombinacija ”how to”. Pa smo pekli. Vmes smo se preselili na svoje, naša družina se je povečala za še 2 člana in bili smo popolni. Le mene je nekaj težilo. Nekaj je manjkalo. Čeprav sem imela super službo v turizmu, katero sem z veseljem opravljala, ni bilo to to. Vleklo me je v peko. Ko sem pekla, se učila izdelovat figurice, sem bila v svojem svetu, pomirjena, to sem lahko počela ure in ure, celo noč…..
Pa sem začela razmišljat o samostojni poti. No, tukaj pa me je vse minilo. Da se v Sloveniji podaš na samostojno slaščičarsko pot, oz. na pot podjetnika nasploh, te mine volja do življenja, kaj šele do podjetništva. Tolko enih dovoljenj, papirjev, pa HACCP pa šola,… da se o dnarju ne menimo. Preden greš na takšno pot, moraš zadet na lotu ali pa imet dobrega sponzorja, ker na začetku (pa tudi po parih letih) ti ne bo pomagal nihče. Banke se ti smejijo, na razpise se ne moreš prijavit ker so pogoji taki da glava peče. In jaz nebi bla jaz, če ne bi malo vrtala krivine in sem šla raziskovat kako je temu v Avstriji. Izi pizi. Firma odprta v 5 minutah, brez horde papirjev in miljavžnt potrdil, sploh pa brez kreditov in zadolževanja. Tako sem bila podjetnik v Avstriji 6 let. Naročil je bilo iz dneva v dan več in jaz sem bila iz dneva v dan boljša. Razvila sem nek svoj stil in v teh letih blagovno znamko. Cukerpekarca tako več ni bil samo moj vzdevek ampak moja blagovna znamka, pod katero me je kasneje spoznala celotna Slovenija.
JA, zgodil se je Masterchef. Branila sem se ga lep cajt, kljub spodbudam okolice naj grem, sem vedela, da nisem človek za na televizijo, ne znam igrat, se fejkat in pretvarjat. Moj jezik ne pozna zahrbtnosti in blekne kar misli, včasih malo prej ko se mozek vklopi, ampak ja, laufa sto na uro. O tem pa sem le klonila in ob povabilu Pop tv-ja šla v ta Masterchef. Večina me vas ni marala, eni me še danes videt ne morte ampak tu sem, hvaležna vsem tistim, ki so me podpirali in videli, da sem pač oseba, ki včasih samo preveč govori, ki ste videli v mene in spoznali pravo mene, osebo brez filtrov. Pa se je zgodil še drug Masterchef in je blo še slabš ampak, kaj čmo, blo je kar je blo, priznam da sem vmes že obupala in mislila da sanje nikoli ne bom uresničila, pa je šlo tudi to mimo.
Ja, na tej moji sladki poti sem začela iz nule, šla po trnovi poti in res ni bilo lahko, učila sem se, garala sem, delala cele noči, vzgajala otroke in skrbela za družino, pekla. Ko sem vžgala pečico se je vse ostalo ugasnilo. Pečica, lopatka in špatula so bile moj svet.
Pa je prišla korona, tokrat se je ugasnila tudi moja pečica. Takrat pa sem res bla na tleh. Že itak smo bili 2 meseca brez prihodkov zaradi mojega sodelovanja v Masterchefu in potem prideš domov pa te zaprejo zaradi enega virusa pa ti rečejo da ne smeš delat. Z iznajdljivostjo smo pregurali tudi to. Je bilo lahko ? NE, je bilo težko? Bilo je garaško in zaje*** Mnogim sem šla v nos, ko sem začela dostavljat tiste korona paketke, veliko se mi jih je smejalo, češ da to ne bo šlo, pa so po kakem mescu to počeli vsi. Dokazala sem sebi, da zmorem marsikaj in v ponos mi je bilo, da sem navdihnila še koga. Korona je minila (no vsaj upamo) in vsi veseli smo se vrnili nazaj v normalnost. Ja, sanja svinja o kukuruz. Je prišla še Ukrajina pa kriza, pa ….. in jaz spet ne bi bila jaz, če si ne bi zadala misije nemogoče.
Letos avgusta so se mi uresničile sanje z otvoritvijo lastnega cakeshopa. Zakaj sedaj? Ne vem. Iskreno ne vem. Pojavila se je priložnost in valda sem jo zagrabila, ker če je ne bi sedaj, je ne bi nikoli. Pa smo tu. Spakirala kufre, šla iz Avsteije v Slovenijo zgubit vse živce z našo birokracijo in sedaj Cukershop živi. Večina vas me je sprejela, nekateri še vedno ne morete pozabiti Masterchefa pa sprejemamo tudi razna provociranja in ”the Karen” stranke, ampak če jaz ne bi bla tak zaljubljena v svoje delo, bi že zdavnaj obupala in poslala vse skup tja kamor še sonce ne posije.
Najbolj pogosto vprašanje, zastavljeno v zadnjih mesech: ”A laufa?” Kaj da vam rečem? Valda v štartu laufa vse, prve tedne smo komaj folgal delat in smo dihal na škrge. Itak, v Mariboru je bilo to nekaj novega, trajalo je tudi nekaj časa, da smo vam predstavili naše sladičke, večina vas je navajena na torte, ki jo pač vrežeš in poješ, en kup smetane in malo svežih malin pa mamo sadno torto, ampak jaz nisem to. Jaz sem si zadala misijo, da vam dokažem da je sladica lahko tudi doživetje in ne samo ena tortica, ki jo poješ v par grižljajih. Zato so moje sladičke zasnovane tako, da si zraven njih vzamete čas, čas zase, za svojo dušo in uživate. Tudi kavo je potrebno najprej skuhat, da lahko potem v njej uživaš. Tako je tudi pri mojih cukrih potrebnih nekaj korakov, da v njih lahko uživaš. Vem, mnogi na to niste navajeni in potem pridete, kupite in smo vam tečni ko vam težimo z navodili kako kaj jest in si mislite da smo malo neumni, pa nas ne poslušate in pol pišete razne reklamacije in slabe kritike, ko pa končno probate upoštevat navodila, pa je to to in vesela sem ko potem pridete po še. Mnogi pridete in iščete neko klasiko, pa eni bi to drugi ono, eni bi presno, tretji vegansko, pa eni bi LCHF, eni bi sadno, eni bi bolj sladko eni bolj kremasto… Če bi želela ustrežt vsem, je moj shop premajhen in največji recept za neuspeh je ko hočeš biti vsem všeč. Tako delam tisto kar sem jaz, ne kopija recepta, ki ga je ustvaril nekdo drug.
Vsaka sladička je zgodba zase in nastala je z nekim razlogom, in ni bila ustvarjena čez noč od oka od 5 minuta,, ampak premišljeno, stestirano in preverjeno preden je prišla v našo vitrino. Zato je tudi pomembno, da si vi vzamete minutko in jo daste v pečico, mikrovalovko oz. ogrejete kot vam naročimo, ker to je z razlogom, da vi potem uživate v vseh okusih ki se prepletajo v enem krofku ali v eni tortici. Moj cilj, je da torta ni samo torta ampak da je THE torta. Zavedam se da enim kljub vsemu mojemu trudu pač nekaj ni všeč in vsem res ne moremo ustrežt.
Ali laufa? Ali je to to? Ali je moj cilj dosežen?
Hja, laufa, en dan bol en dan manj, en dan komaj da preguramo. Ugotavljamo, da veliko ljudi sploh ne ve za nas, da smo tu, v Mariboru. Iščemo rešitve in delamo na promociji, da vas čimveč zve za našo mini lepo trgovinico in nas obišče. Druga težava s katero se soočamo. Denar. Cene surovin grejo gor, marsikdo se pritožuje da smo dragi. Vem da je draginja, se zavedamo in s cenami, ki jih imamo je naš zaslužek minimalen oz. ga kakšen dan sploh ni. Vsak teden so nove cene surovin in če delaš s pravimi, kvalitetnimi surovinami, so le te še dražje. Tukaj so pa še vsi ostali stroški, od plač, elektrike (ne me prašat kolko je ker je preveč),pa še miljavžnt enih drugih stroškov, katere moramo pač vračunat v ceno. Žal zastonj ne mormo delat, pa čeprov večkrat tudi kakšno torto podarimo. Pa ja, delam to res z ljubeznijo ampak na tem svetu se od ljubezni pač ne da živet. Tudi jaz morem preživet družino in verjemte da na teh mojih cukrih ne bom obogatela, niti mi ni to v interesu.
Hočem le delat, to kar res rada delam ampak brez vas, tudi mene ni. Tko da, o cenah je bilo že ogromno povedanega in ne bi zgublala besed v nedogled, so kakšne so in so z razlogom in na njih ne vplivam jaz. JA, en kup težav se pojavlja, ampak na njih ne gledam kot probleme temveč kot izzive. Vedno iščem nekaj novega kaj vam predstavit, kaj vam ponudit, idej imam tolko da moje roke niso dovolj hitre da bi izvedle vse izzive, ki so v glavi. Ampak počasi bo, z vašo podporo nam bo uspelo. Gremo iz dneva v dan, dan za dnem, in upamo na svetlejšo prihodnosti boljše čase, ki ne bodo tako dragi, saj bi res radi , da si lahko vsak na tem svetu privošči kos tortice. Cuker mora bit pravica ne luksuz!
Srčno upam in si želim, da bom lahko svoje delo opravljala do penzije al pa še kak dan dlje 😊, načrtov je ogromno. V naslednje letu je cilj zaštartat delavnice in tečaje, ker po tem vas res ogromno spršašuje. Res upam, da dam uspe speljat te projekte v 2023. En kup neuresničenih idej in novih cukrov čaka da zaživi v prihodnjem letu. Verjamem da bomo zmogli, skupaj z vami.
Tukaj se moram v prvi vrsti zahvalit vsem mojim poslovnim partnerjem, brez katerih mi ne bi uspelo tega kar mi je.
Na prvem mestu absolutno največja zahvala Arts Sladice. Suzana in Marko, brez vaju me dobesedno ne bi bilo in HVALA ker me prenašata in sta postala ne samo dobavitelja ampak že prava prijatelja.
Party Pek, Nina, hvala za vsa naročila v zadnji sekundi, nasvete in kavice ob mojem redkem prihodu v trgovino.
Punce v Pekiju Maribor. Samo to lahko rečem; CARICE
Tisk Prelog, Matic in Stanka; hvala ker stiskata in zrežeta vse moje še tako nore ideje.
Vrtni center Kurbus. Simona in vse moje babnce tam, vedno ko pridem se nasmejemo in ve res znate polepšat dan, ne samo z rožicami ampak že samo z vašo pojavo. P.s. Primož, še vedno te pogrešam.
In vse ostale moje pekarce (ja, ne morš verjet, da je lahko tudi konkurenca prijateljska), Samanta, zlata si ko poslušaš moja jamranja 😊
Hvala pa predvsem vam, vi ki me podpirate na tej sladki poti, vi ki se vedno znova vračate, predvsem tisti, ki ste z mano že od prvega dne Cukerpekarce. Hvala.
Družina? NE nisem pozabla. Brez njihove podpore bi blo pa neumno se sploh spuščat v vse te moje projekte, ker brez njih pa res ne bi zmogla. Oni so moja gonilna sila, moja opora in moj ventil ko treba kam jezo strets (sorry Robi). Oni so tisti ki vidijo vso to moje doživljanje Cukerpekrace, to moje veselje in ljubezen do peke in moje zaspane oči ki zasijejo ko zaključim vašo torto. Oni so tisti, ki vejo za vse moje frustracije, strahove in obupe (ja tudi to znam) in so tisti, ki me spet dvignejo.
In za na konec, da odgovorim na eno zelo zanimivo vprašanje, ki sem ga dobila; Ali sem uspešna? Ja, zase sem. Uspeha ne merim po tem koliko imam pod palcem, kolikokrat sem bila na TV, ali sem znana osebnost ali nisem,… bas me briga za vse to. Uspešna sem za to, ker mi je z lastnim trudom, lastnim znanjem in mojo trmo, ko nisem obupala ob že 100tem padcu, ko sem vztrajala ko je bilo še tako hudo in ustvarila nekaj za kar je marsikdo dvomil vame, uspelo mi je uresničit sanje, ali jih bom sanjala še naprej pa bomo videli. Ja, sem uspešna, pa čeprav z minusom na računu in sivimi lasmi, pa kronično utrujenostjo, USPEŠNA SEM!
To je to, that’s my story – short 😊
