Albanija 2022

Albanija, dežela mercedesov, najlepših plaž, prijetnih ljudi in gostoljubja….

Kdor me že lep čas spremlja, ve da so naši letni dopusti bolj ko ne aktivne počitnice. All inclusive kompleksi, kjer se zgubiš v hotelu, polni ruski bifeji hrane in pijače iz avtomatov, tedensko poležavanje ob bazenu ali plaži pač niso nekaj nad čemer bi bili mi navdušeni. Tako že 7 let potujemo večinoma po destinacijah, kjer najamemo stanovanje in se potem potepamo po kotičkih države, v kateri pač dopustujemo. Večinoma do sedaj je bil to Balkan, največkrat obiskana pa Makedonija, v katero smo se resnično zaljubili in verjetno bo to država kamor bom jaz spakirala kovčke, ko bom v penziji ter tam v eni majhni hišici ob Ohridu preživela stare dni (lej,nikol ne veš).

No, letos pa smo se odločili da obiščemo Albanijo.  Vsako leto poslušamo kako je tam lepo, kako je to in ono,.. Pa sem že ene 2 leti googlala, brala bloge, pa vseeno je bil v meni nek dvom. Pač, ko pomisliš na Albanijo, pomisliš na tiste bolj neprijetne stvari. Tam ziher ni čisto in urejeno, pa njihova mafija, kaj če nas oropajo, kaj če to, kaj če ono, ceste imajo ziher še kolovoze, …. Večina ljudi prav tako, ko pomisli na Albanijo, dobi neko asociacijo s staro Jugo. Naj vas že na tem mestu opozorim, da Albanija nima kančka povezave ali vpliva z Balkana in bivše Jugoslavije. Država je bila vsa leta zaprta sama vase (podobno kot Kuba), z zelo strogim režimom pod vodstvom Halil Hoxha ( halìl hòdža), ki je vodil svojo diktaturo celih 40 let (kot minister, predsednik vlade in kasneje države). Uveljavil je ideologijo marksizmo-leninizem in močno občudoval sovjetskega diktatorja Josifa Stalina. Pod Hoxhovim vodstvom je Albanija doživela enega najbolj okrutnejših povojnih komunističnih režimov. Njegov režim je spominjal na zapor, iz katerega nihče ni mogel oditi in nihče vanj vstopiti. Hoxha je državo zaprl pred zunanjimi vplivi s tem pa so bili stiki z zunanjim svetom popolnoma prekinjeni in prebivalci so več kot štiri desetletja preživeli v popolni informacijski osami. Hoxhinova smrt leta 1985 je Albaniji pustila zapuščino izolacije in strahu pred zunanjim svetom. Kljub določenemu gospodarskemu napredku, ki ga je Albanija dosegla med Hoxhino vladavino, je bila država v gospodarski stagnaciji; Albanija je bila v večjem delu obdobja hladne vojne najrevnejša evropska država. Albanci so tako kasneje šli izven svojih mej. Velika večina jih je šla s trebuhom za kruhom v Evropo. Tako danes tudi pri nas živi veliko Albancev, prav tako jih je velika večina v Makedoniji (npr. Tetovo), ampak Albanci izven države, sploh nove generacije nimajo več kaj dosti skupnega z načinom Albanskega življenja. Današnje generacije Albancev delajo v sosednjih državah, Južni del večinoma v Italiji in Grčiji, severni in celinski del pa v Nemčiji, Avstriji ampak vseeno živijo in se vračajo domov. Zato se tukaj res čuti velik vpliv Evropskih držav ko se gre z hrano, avtomobile, način življenja, vendar pa so vseeno še globoko zakoreninjeni Albanci, ponosni na svojo zastavo in zgodovino.

Kulinarika; res imajo svoj byrek (burek), ki je mimogrede odličen (pravi je s špinačo), ogromno jegnjetine, ki se jo ponuja skoraj na vsakem vogalu in je res odlična, vendar pa je na obalnem delu zasledit večino restavracij z morsko hrano, picami (ki so kot frizbi, tanke, trde in obložene zelo bogo) ter paštami na 100 in en način. Več kot polovica restavracij je italijanskih, potem najdemo ogromno grške hrane šele potem se začnejo njihove taverne z albansko hrano. Če boste v Albaniji iskali, čevape, burgerje (saj jih majo ampak niso vredni da jih probate), žar nasploh, se ne trudite, ker če že naletite na žar restavracijo, ta nima niti najmanjše veze z našim Balkanskim žarom. Nasvet: Probajte jest čimbolj lokalno hrano, ki jo Albanci znajo pripravit, odsvetujem svinjino in ostalo meso ki ga najdete v kakih žar restavracijah, ker je vse zelo nezačinjeno in suho, še najbolj se navdušijo otroci nad nešteto vrstami rižot, špagetov in ostalih testenin.

Voda bi naj bila pitna, vendar vseeno smo se mi posluževali ustekleničene, ker v prvih dveh dneh sta mož in mlajša hčerka staknila ornk prebavne motnje in preživela dan na WC-ju. Sadje prodajajo na vsakem vogalu, marketi so zelo podobni tistim iz Jugoslavije, kjer na 10 kvadratnih metrih dobiš vse; od napihljivega obroča, japonk do kruha, sadja in mesa. Sadje vedno operite pod ustekleničeno vodo in po možnosti olupite. Ne smete pa mimo lubenic. To so tiste prave lubenice, iz njive direkt v usta. Božanske vam rečem. Sama sem bila prav tako navdušena nad ribami. So resnično sveže, zjutraj ulovljene in popoldan že na krožniku, prav tako imajo zelo dobro vino.
Nad pivom smo bili malo manj navdušeni, saj nismo našli nekega, ki bi bilo res dobro. Še najbolši približek pivu je bilo pivo Korca, vendar mora bit res ledeno mrzlo. Sladoled… ni ga na vsakem ovinku, razen teh lučk pa kornetov. Na kepice že morš ornk iskat in ko najdeš dobiš eno mini kuglico ki stane 1€.

Denar: Če se napotite v Albanijo, morate vedet, da denarja v Sloveniji ni možno zamenjat. Prav tako so tam bankomati bolj redkost kot pravilo, menjalnice pa le v mestih. Na srečo so povsod vzeli evre in večinoma menjajo po istem tečaju 1€ = 110-117 Albanskih Lekov. Če želite pa vam v zameno tudi vrnejo Evre.

Mi smo na pot šli z avtom.

Za pot do Orikuma je bilo potrebno malce več kot en tank goriva (moj avto ima 80 liternega – dizel, doma tankali po ceni 1,7€). Na pot smo šli po Hrvaški, nato čez Bosno in Črno Goro ter tako  v Albanijo. Do Albanske meje smo porabili nekaj več kot polovico tanka, in za ziher dotankali že v Črni gori. (cena nafte je bila 1,72€).

Potem pa se je začelo. Vožnja po Albaniji je svojevrstno doživetje. Svetujem da pot planirate tako, da se po Albaniji vozite v zgodnjih jutranjih ali nočnih urah. Mi smo tja prišli sredi dneva in za prvih 100km poti porabili 4 ure. Tukaj je vožnja res nekaj novega in prav posebno doživetje.

Pravil ni, edino pravilo, ki ga poznajo je počasna vožnja in omejitve ne smeš prekoračit, ker v vsakem grmu tiči policaj. Max hitrost je 40km/h, redko 50, na avtocesti 80, en del 110km/h (kakih 10 km samo). Večina vozi vsaj 20 pod omejitvijo, krožni prometi in križišča so na vsake 500m, v njih pa se ne zna vozit noben, promet v konicah usmerjajo policisti, ki pa se mi zdi da delajo še večje zastoje. Od meje, skozi Tirano (glavno mesto), do prve avtoceste je bila pot izredno naporna, ker se nikjer ne moreš ustavit, saj če se, nazaj na cesto ne prideš, ker je taka gužva, da med avti niti muha ne more leteti. Zato imejte v avtu večjo količino vode in nekaj za pod zob. Albanija je dežela mercedesov. Tam imajo na odpadih vozila, ki se pri nas prodajajo nad 10.000€, vozijo se z mercedesi višjih vrednosti in to jih je tolko, da sem se z mojim pasatkotom pučutla res ko en siromak. Glavne ceste so urejene (celo bolje kot pri nas), res pa da na poti vmes srečaš kakšnega osla s prikolico, kolesarja ki ima na kolesu več prtljage kot jaz v prtljažniku za cel mesec, krave so običajni del prometa, pa nima veze ali je to avtocesta ali regionalka. Pazite tudi da kakšnega prodajalca lubenic ne povozite, ker tile so povsod po cestah. Tankanja v Albaniji ne priporočam, saj je cena nafte tam najdražja. Ob času našega obiska je bila 2,10€, so pa cigareti za kakih 40% cenej kot pri nas. Po poti boste lahko zasledili objekte, ki so butični hoteli. OMG, stoj in glej. Ostali boste odprtih ust! Ko prideš do obalnega dela, pa se začne, butični hoteli, da res lahko samo zijaš, apartmaji da ne veš ali je to predsedniška palača ali dopustniški objekt. Gradi se na vsakem ovinku. Nismo mogli verjet kako Albanci razvijajo turizem. Res jim vsaka čast.

Pa ajde gremo na glavni del; obala, plaže, kopanje…. Mi smo imeli rezervirano stanovanje / apartma v Orikumu, ki spada pod mesto Vlorë. Že ko smo se peljali skozi mesto nismo bili prepričani ali smo v Albaniji ali na Floridi. Mesto urejeno, čisto, bari, restavracije pa na višjem nivoju. Še 15 minut vožnje ob obali do naše končne destinacije. Vožnja poteka direktno ob morju in opaziš lahko res čisto okolico, tako urejene plaže da misliš da vse spadajo pod kak hotelski kompleks, ampak so vse javno dostopne. Zdaj če ste ljubitelji all inclusiv kompleksov, predlagam da se namestite na severu države ob Jadranskem morju. Če pa bi raje doživeli butični turizem, turkizno morje, bele plaže pa je jug države ob Jonskem morju pravi za vas. Mi smo se zato odločili za potovanje na Jug. Ravno pred mestom Vlorë se srečata Jadransko in Jonsko morje.  Plaže tukaj niso natrpane, so izredno čiste in urejene. Med 5 in 10€ stane najem 2 ležalnikov in senčnika. Vsak ležalnik ima svoj koš za smeti in po večini tudi gumb za priklic natakarja iz bara, ki ti postreže hrano in pijačo kar na plaži. Redko boste dobili plastičen ležalnik s pvc marelo. Večinoma so to že kar postelje, ne ležalniki.

Plažo večkrat na dan čistijo, sploh tisti predel kjer je trava in te je letos bilo veliko sploh na predelu s peščeno plažo v zalivčkih, ker je morje izredno toplo. V Orikumu je imelo 30 stopinj. Na plaži pa imaš na voljo vse, od piva, vina, koktailov, sokov, kave, frapejov, hrana pa postrežena iz restavracij ob plaži, na pravih krožnikih in ne kr v neki pvc ali kartonasti embalaži, prav tako povsod dobiš tudi šišo.

Pa da ne bomo samo olepševali in da ne bo kdo mislil da je Albanija naslednji Dubaj. V državi je polek horde mercedesov še vedno zaznati revščino. Sploh v predmestjih je možno zasledit velika šotorišča, smetišča in ljudi, ki res nimajo niti za burek.

En dan smo se odločili iti še malce južneje in čez prelaz nacionalnega parka (največjega v Albaniji) Llogara, s postankom na Panorami od koder je čudovit razgled vse do Grčije in nato prišli do Dhermija. Tukaj že vohaš Grčijo. Kakšne 2 urce vožnje pa si v pristanišču in na trajektu za Krf. No, mi smo se nastanili na plaži v Dhermiju. Čista, bela plaža s turkiznim morjem… vau… neprecenljivo. Pred Dhermijem je še plaža Drimades,ki je res sanjska in odlična za družine z otroci. Droben pesek in mivka… verjemte da vam mularija cel dan ne bo težila in vi boste uživali ob koktailih na ležalniku pod palmo.

Cene na plažah so različne. Dhermi je bil dražji od Orikuma in vseeno cenejši od Ksamila, kjer je najdražji predel in tudi največja gužva, saj Ksamil velja za predel z najlepšo plažo Albanije. Baje da so to drugi Maldivi.  Ko se vračate nazaj čez Llogaro, se splača ustavit v kakšni taverni z lokalno hrano, le teh je ob poti veliko, mogoče naredite kak postanek za ogled bunkerjev ali prijeten sprehod v senci dreves in neprecenljivimi razgledi.

Za zadnji dan smo si izbrali še obisk mesta Vlorë, izkoristili čas za malo shoppinga, nato pa domov, s postankom v Mostarju, kjer smo po dobri večerji ob Neretvi,  šetnji preko mosta in po čaršiji pičili proti domu. Tako je padla tudi ideja, da drugo leto nardimo namesto obiska ene destinacije, cel Balkan tour in dva tedna preživimo na relaciji Srbija-Makedonija-Albanija-Bosna. Po poti domov smo tankali še v Bosni, kjer je liter nafte 1,74€. Torej imamo pod črto Slovenci najcenejšo nafto na Balkanu.

Povzetek in nasveti za obisk Albanije.

Naš vtis po dopustu; Albanija je čudovita in res lepa. Jonsko morje je kristalno čisto, plaže  lepo urejene in dostopne. Hrane se treba navadit, sploh če si privrženec čevapov in žara (kot moj mož, ki je cel teden iskal čevape in pleskavice). Nekih znamenitosti res ni za obiskat, razen kakih muzejev v mestu, se pa na obali da doživet marsikaj drugega. Večina turistov je Italjanov, Grkov, Belgijcev. Srečali smo kar nekaj Britancev in Nizozemcev ter na veliko presenečenje ogromno Ukrajincev. Domačini izredno prijazni in hitro te sprejmejo, sploh ko zvejo da si Slovenec. Ob koncu vseh teh naših tripov po Balkanu me je prešinila misel, da kamorkoli pridemo in zvedo domačini da smo Slovenci, so tako veseli, takoj smo prijatelji, nosijo nas po rokah, ni da ni, medtem ko je pri nas v Sloveniji še vedno na veliko prisotno poniževanje ˝jugovičev˝. Nad tem sem res presenečena in šokirana. Smo Slovenci res tak butast narod in se mamo za tako vzvišene in večvredne nad vsemi iz bivše države, čeprav smo po mentaliteti eni navadni ***** Prav tako, sem presenečena ko slišim ponižujoče besede nad ˝šiptarji¨, ko pa večina teh ki ponižuje sploh ne ve kaj beseda Šiptar pomeni in kdo so Šiptarji. Tukaj svetujem res obisk teh držav, ali pa vsaj 10 minut uporabe googla.

Ob vstopu v Albanijo priporočam nakup sim kartice. Prodajajo jih že na meji in so namenjene prav turistom, saj boste sicer za gostovanje v njihovem omrežju prejeli po dopustu kar zajetno položnico za telefon. Tako pa dobite tam 35Gb interneta za 17€. Imajo pa vsi apartmaji, hoteli in večina plaž svoj WiFi.

Denarja v Sloveniji ni možno menjat, tako da najbolje vzet s sabo gotovino. Bankomati in plačevanje s karticami je tam še v meglo zavito.

Vse meje prečkate z osebno izkaznico ali potnim listom.

Pot brez gužve traja cca. 12-13 ur do Vlorë, z dodatkom 2 ur ste v Ksamilu, z gužvo pa tudi 5 ur več. Po hrvaškem boste za cestnino odšeteli med 39 in 45€, odvisno iz katere strani prihajate. V Črni gori še 3,31€ in Bosni 0€ (avtoceste je lih 10km), v Albaniji cestnine ni. Vozite po omejitvah, ne prehitevajte in če vam google ponudi bližnjico se pripravite na cesto z luknjami v katere se lahko skriješ.

Ne pozabite na zdravstveno zavarovanje in zavarovanje avta (zelena karta).

Cene v Albaniji so nižje kot pri nas. Domače pivo v restavracijah in na plaži dobite za cca. 1,1-2€, uvoženo je dražje (Corona, Haineken, nemška piva..), fast food štanti so res džabe, restavracije pa s cenami sprejemljive in za kakih 30% nižje kot v Sloveniji. V trgovinah je še cenej, kjer pa dobite tudi naše domače proizvode, Argeta, alpsko mleko, izdelke Perutnine Ptuj, in so vseeno za kakih 15% cenejši kot v Sloveniji. V mestih boste našli ogromno butikov z izredno kvalitetnimi ponaredki priznanih blagovnih znamk, ki pa s cenami niso tako dostopni. Ena mini torbica ponaredka Gucci ali LV stane med 30 in 70€, za kar jo pa tudi dobiš že v Sloveniji, majice Armani in TH so cca. 30€.

Zraven obvezno vzamite aspirine, lekadole, claritin (sploh pri otrocih) in nekaj proti slabosti. Če pa res doživite prebavne težave tam, pa vam bodo prijazno pomagali v prvi lekarni, kjer imajo praške prav za take primere in si po njih v roku 2 ur kot nov. Nam so natakarji cel čas ponujali zastonj sveže stisnjen pomarančni sok (baje je to prva pomoč pri prebavnih težavah).

V glavnem, Albanija, krasna in čudovita si, mi se definitivno še vrnemo.